sreda, 21. november 2012

Vrata na gank

Že v prejšnji objavi so na zadnji fotografiji ob steno prislonjena vrata o katerih bom danes pisala.

Gre za dvoja vrata, ki vodijo na gank. Za oboja smo na koncu ocenili, da jih ni smiselno obnavljati. Ena so bila povešena, oboja neustrezne višine in med sabo različnega videza.
Drugi razlog, ki je govoril v prid izdelavi novih, je bila želja po dodatnem viru svetlobe.

Z iskanjem rešitve nismo hiteli. Občasno smo se pogovorili o kateri izmed možnosti in pustili, da je vse skupaj zorelo več let.



Na zgornji skici je eno prvih razmišljanj. Zasteklitev celotne odprtine vrat. Izdelala naj bi se nekakšna balkonska vrata, pred njih pa bi na zunanji strani vgradili minimalno predelana obstoječa. Na ta način bi v primeru, ko bi bila zunanja stara vrata zaprta, ohranili nespremenjen videz fasade. Pri tej rešitvi smo naleteli na nekaj problemov: Če bi obstoječa vrata namestili takoj za novimi, bi morali njihovo velikost občutno zmanjšati. S tem bi korenito posegli v proporce. Iz tega pa se navadno ne rodi nič dobrega. Kot drugo bi tako nameščena vrata pomenila, da se zaradi širine zidu lahko odprejo samo do kota devetdeset stopinj, pri čemer bi odprta delno štrlela čez sam zid.
Kot nadaljevanje v začrtani smeri se je ponujala namestitev na zunanjo stran stene.
Vendar se je izkazalo, da vrata nameščena na tem mestu dramatično vplivajo na videz celote. V to smo se lahko povsem prepričali v mesecih, ko so se izdelovali notranji ometi. Tega pa nočemo. Da hiša ohrani isti karakter, na tem mestu preprosto potrebuje velike globoke vdrte odprtine. Negativni prostor, ki definira in poudari pozitivno ploskev fasade.

Vrata, ki so služila za izhodišče novim.

 
Tako smo od celotne zasteklitve stopili korak nazaj.

Intenzivno sem se poglobila v analiziranje starih vrat, primerov uspešnih prenov, kakor tudi manj uspešnih in selekcionirala likovno kvalitetne rešitve od nasprotnih.

Nova rešitev, ki je dozorela se je natančno opirala na obstoječa vrata. Napisala sem že, da videz obojih vrat ni bil enak. Za izhodišče sem izbrala ta, ki so kazala skladnejše proporce in bila z nakazano delitvijo v zgornjem segmentu le korak oddaljena od želene rešitve. Skrbno sem posnela mere okvirjev, debelino predelne letve v zgornji polovici, različne širine desk v funkciji polnila na spodnji polovici vrat, izvedbo podboja in mesto vgradnje.
Prilagoditev potrebam smo naredili le v zgornjem segmentu: Namesto lesa smo za polnilo predvideli steklo. Da pa bi celoten vtis postavili na skupni imenovalec z okni, smo se odločili stekleno površino razpoloviti še s horizontalno letvijo.
In prav temu na videz nepomembnemu koščku lesa smo namenili veliko pozornost. Namreč analiza obnovljenih objektov mi je pokazala, da se prav na tem mestu pogosto pokaže nespretnost, saj mizarji pogosto izdelajo horizontalno in vertikalno letev enake debeline. Pogosto je ta celo optično pretanka.
Tako smo se z mizarjem dogovorili, da vertikalno letev ohrani enako široko, kot pri starih vratih, horizontalne pa malenkost stanjša. Zahvaljujoč se njegovemu poznavanju stavbnega pohištva starih stavb je našel razmerje, ki na končnem izdelku deluje povsem prepričljivo.



 
Na zgornjih posnetkih so vrata še v mizarski delavnici, spodaj pa že vgrajena. Trenutno odtenek še ni pravi, ker moram nanesti še dva nanosa barve. S tem prvim sva z očetom pohitela preden jih je mizar na licu mesta dokončno sestavil.




sreda, 14. november 2012

Keramika v kuhinji

Najprej so potekali neskončni pogovori glede izbire materiala, ki bo nameščen na tleh.
Arhitekt in oče sta navijala za lesen pod. Z M pa nad lesom v kuhinji nisva navdušena.
En razlog je praktične narave. Zdajšnjo kuhinjo sva imela že dvakrat poplavljeno. Enkrat se je voda, AquaStop zaščiti navkljub, prelila iz pomivalnega stroja. Iz izkušnje: Ta zaščita je na začetku, pred strojem, če pa pride do napake v samem stroju ali na izlivni cevi, voda iz naprave najde pot. V našem primeru mimo tesnil na vratih. Druga poplava se je zgodila zaradi spregledanega razrahljanega tesnila odtoka v lijaku.
Glede na količino izlite vode sem prepričana, da bi les obe preizkušnji slabo prestal.

Drugi razlog pa je sam videz. Osebno prostor priprave hrane povezujem s toploto, kurjenjem, ognjem in les na tleh se mi ne ujame v to sliko. Vem, da je sicer moda danes drugačna (enak tlak vsepovsod), vem tudi, da je poenoten material z vidika minimalizma najenostavnejši odgovor in rešitev ... Ampak ... Ne sede mi. Skrajno poenostavljanje, minimalizem, ki sem ga navdušeno zagovarjala v študentskih letih mi je postal pust, hladen in brezoseben. Danes mi večji izziv predstavlja najti estetsko komunikacijo in skladnost med različnimi materiali in barvami. Pač moj pogled in dojemanje. In hvala bogu, z M razmišljava podobno.

Barvna skala prostora je bila dokončno sprejeta tik pred naročilom stenskih ploščic.


Tako je keramika postala prva izbira, iskanje ploščic, ki se bodo ujele s predvideno barvno skalo in obliko prostora pa nočna mora. Da sem trmasta punca sem dokazala s pregledovanjem nepredstavljive količine spletnih strani proizvajalcev keramike, katalogov in vzorcev v salonih ... Z zapravljenim porabljenim časom brez prave rešitve sem šla M pošteno na živce, čez vse meje sem prilagajala časovni plan in na koncu pristala pri izboru dveh linij enega proizvajalca.
Dveh linij, ne dveh ploščic.
Ob vsem pregledovanju se mi je namreč utrdilo prepričanje, da bi namestitev ploščic ene same velikosti prostor zbanalizirala. Začela sem risati množico možnih vzorcev polaganja. Temu pa je sledilo to, kar predstavlja najtežji del vsakega ustvarjalnega procesa: vrednotenje in selekcioniranje.

Tukaj bi se lahko ustavila s krajšim pojasnilom. Pri vsem skupaj gre za to, da imam v mislih neko predstavo, idejo, kakšno vzdušje naj izdajajo prostori. In to skušam uskladiti z barvno teorijo, osnovnimi formami posameznega prostora, razpoložljivim proračunom in ruralno domačnostjo, ki nam je eden ključnih ciljev. Ta je podkrepljen s težnjo, da prostori odražajo nas, naš način bivanja, naš okus, čeprav ob tem morda ne bodo videti, kot iz bleščeče revije o notranji opremi. Ampak v vsakega od njih je vloženega toliko dela, toliko skrbi, razmišljanja in časa, da si bodo že s tem zaslužili laskavi naziv Naš dom. In to je to. Hočemo prostore v katerih se bomo počutili doma. Prostore, ki bodo naši.

Zgornja barvna skala prenesena v prostor.


Talne ploščice so na tem posnetku še prekrite s tanko plastjo, ki je ostanek fugiranja.



Da dolgo zgodbo skrajšam.
Stenske ploščice sta prilepila M in njegov oče. Zapletlo pa se je pri fugirni masi. Obisk prodajaln je pokazal, da ni možno dobiti odtenka enakega ploščicam. Zato sem ga namešala. Izbrala sem prah istega proizvajalca. Odtehtani dve enoti rjave in eno enoto temno sive sem temeljito premešala in šele zatem dodala potrebno količino vode.

V zgornjem desnem delu fotografije je viden poskusen nanos fugirne mase pred dodajanjem sive.
Za moj okus mnogo preveč rdeče.

Namešan odtenek s katerim sem bila zadovoljna.






















Na tleh je lepljenje ploščic, zaradi kompleksnosti vzorca in stiske s časom, opravil profesionalec.


Pogled na celoten prostor.
Preden nam dostavijo pohištvo me čakajo še barvni popravki na delih stene, ki so zapackani s fugirno maso
in temeljito čiščenje ostankov fugiranja s tal.

ponedeljek, 12. november 2012

Kuhinja

V prostoru v katerem bo kuhinja sem že med avgustovsko vročino začela z odstranjevanjem zaščitnega sloja nad cevmi stenskega ogrevanja. Natančneje, nad tistim delom cevi, ki je speljan po tleh in se zatem nadaljuje v tanjše cevke razpeljane v stenah.
Cevi v stenah so razdeljene na segmente in dolžina mora biti v vseh enaka. Pri nas je med
35 in 40 metri.
Ker je bilo od trenutka, ko so se cevke pritrdile na steno, do izdelave tlakov, predvidenih kar nekaj delovnih faz in precej ljudi, ki bodo hodili po prostoru, je oče ocenil, da je smiselno izvesti zaščito pred morebitnimi poškodbami. M je cevi prekril s folijo in prek te, ob pomoči tasta, nametal sloj malte slabše kvalitete. Slabše kvalitete zaradi kasnejšega enostavnejšega odstranjevanja.

Na tleh je vidna zaščita nad cevmi.


Kot sem zgoraj napisala, sem odstranjevanje te začasne obloge prevzela jaz. Na posameznih segmentih je bilo res enostavno. Samo privzdignila sem folijo in malta se je preprosto odlomila. Na mestih kjer je ta v mokrem stanju našla pot mimo folije in se izlila med cevi pa je bilo delo mučno. Ne z vidika zahtevnosti, ampak natančnosti. Svoje početje z nosom nekaj centimetrov nad prašnimi tlemi najbolje opišem z, med smehom izrečenimi, besedami brata, ki se je mimogrede ustavil na ogledih: Arheološko izkopavanje. Z ostrim kladivcem in tankim sekačem sem previdno odstranjevala drobtinice in koščke prilepljene malte. Centimeter za centimetrom.



Dokler cevi niso bile povsem osvobojene, oče pod njimi ni mogel namestiti plasti hidroizolacije.
Sledilo je ovijanje spojev z zaščitno samolepilno peno in izvedba toplotne izolacije. To sva namestila najprej na same cevi in zatem še prek celotnih tal.
Toplotno izolacijske plošče iz ekstrudiranega polistirena z zaprtimi celicami sva skrojila, da so natančno objele vsako na tleh ležečo cevko, vse skupaj prekrila z PP folijo in prek nje se je izdelala podlaga za keramiko.


Plast toplotne izolacije v katero so ugreznjene dovodne in odvodne cevi stenskega ogrevanja.


torek, 30. oktober 2012

Vode

Deževje med vikendom je žuboreči potoček s prve fotografije, spremenilo v hrumečo zverino.
Kar je ok. Potok je pač potok.








Ni pa ok, da se ob vsakem večjem deževju v hudournik spremeni tudi pot, ki vodi mimo domačije in naprej v pobočje.

Jaške namenjene meteorni vodi nam ob vsakem nalivu zamašijo kupi gramoza. Nekdaj se to ni dogajalo.
Odkar pa so izvedli sanacijo poti nekaj sto metrov nad domačijo in pri tem niso ustrezno predvideli jarkov, ki bi vodo prestrezali, ta prodira preko travnatega pobočja, se ujame v opuščeni kolovoz, prelije na sedanjega in silovito dere mimo hiše. Asfaltirani del ceste po vsakem deževju počasi počistimo, odrinemo večje kamne, tašča pomete pesek ... Smo pa obupali nad čiščenjem peskolovov ... Delo Sizifovo ...
Sam objekt je oče zavaroval s položnim nasipom in s tem preprečil vdor vode v pritlične prostore. Takšna poplava nas je doletela kmalu po zgoraj omenjeni obnovi poti. Škode takrat ni bilo, saj prostori niso bili niti blizu zaključnim fazam. Danes bi bilo bistveno drugače.

Stanje pred portonom postaja mučno in kliče po jarku postavljenem na strateškem mestu.
Se pa sprašujem na kom bo, da za to poskrbi.
Mi bi radi le zagotovili (obdržali) red pred svojim pragom. Bomo zato morali brskati pred tujim?!



Tole sem posnela kake pol ure po največjem navalu vode.
Prej nisem zbrala poguma in si drznila stopiti na cesto - potok.


Naj zaključim z nečim bolj pozitivnim. Z uspešno rešitvijo.
Spodnja fotografija služi za dokazovanje pomembnosti drenažnega sistema pod in okrog hiše.
Tole je količina vode, ki jo cevi prestrežejo. Večina tega je pred leti končala v stenah hiše.



Takole pa se pod zidom nekdanje gnojne jame bohotijo vrtnice. V času krizantem.

Kamen

Prejet mail me je opomnil, naj napišem podrobnejše podatke o kamnu, ki smo ga vgradili v vhodnem prostoru.

Odločili smo se za kraški repen. Iz kamnoloma v Italiji.
Površina je strojno štokana zato so plošče debele tri centimetre. Na tanjše kamnoseški mojstri neradi pristanejo zaradi tveganja, da plošča med obdelavo poči.
Zaradi mehkejšega videza in lažjega čiščenja, so nam plošče ščetkali. Kakšna bo stopnja gladkosti po ščetkanju je odvisno od uporabljenih krtač in števila prehodov s ščetko. Glede tega je najlažje najti skupni jezik z mojstrom s pomočjo vzorca.
Širina naših plošč znaša 35 cm, dolžine so različne.
Plošče so položene ena poleg druge, brez fug. Te se po zalivanju s fugirnim materialom pojavijo zaradi odbitih delov robov.
Kamen je pritrjen z lepilom. Druga izbira je bila polaganje s cementnim mlekom na svež estrih. Temu zadnjemu so izvajalci bolj naklonjeni predvsem, ko gre za vgradnjo na prostem, saj predstavlja manjše tveganje za poškodbe tlaka zaradi vremenskih vplivov.

Ob steni nismo namestili zaključnega roba.




Natančne cene kamna in zneska odštetega za polaganja ter naziva kamnoseka ne želim objaviti javno.

četrtek, 20. september 2012

Kamnita saga

Zadnji objavljeni posnetki prostora poleg kaminske kuhinje so bili takšni.
Okna in ometi so, napeljava tudi, tla še ne.


 
Za izdelavo tlaka sem najprej pridobila štiri ponudbe. Razlike v cenah so bile enormne. Od nekaj čez 50 pa vse do 150 EUR za kvadratni meter enakega kamna, enake debeline in obdelanega na enak način.
Izbrani kamnosek nam je izdelal vzorce. Večino stvari smo dorekli prek telefona, zatem šli do njega, dorekli še preostalo, prevzeli vzorce in se dogovorili, da pošlje končno ponudbo za dotični prostor. Takoj po veliki noči.
Prazniki so bili mimo, o obljubljeni ponudbi ne duha ne sluha. Vemo, da imajo ljudje veliko dela, zato smo najprej potrpežljivo čakali, nakar sem telefonirala in jih prijazno pobarala kdaj se lahko nadejamo njihovega odgovora in spet smo čakali. Ker odziva še vedno ni bilo, sem poskusila še z vljudnim mailom in v njem 'spomnila' na težko pričakovano ponudbo in jim spet dala nekaj časa ... Tako smo čakali ... in prečakali april ter maj in nazadnje smo v juniju poklicali drugega ponudnika na naši listi. Se oglasili pri njem, dogovorili za material, prevzeli nov vzorec, in čakali na izdelavo. Vmes smo še povečali kvadraturo kamna čez cel prostor, saj smo sprva nameravali s kamnom obložiti samo del do stopnišča.
Pred dostavo smo še enkrat skočili do kamnoseške delavnice, pogledali paleto pripravljenih plošč in se dogovorili za še eno ščetkanje. Zaradi lažjega vzdrževanja smo želeli malce bolj gladko površino.
Takoj zatem se je na objektu oglasil polagalec s katerim smo se uskladili glede višin podlage. Pod kamnom debeline 30 mm je bilo potrebno predvideti še milimetre za nanos lepila. Njegovo navodilo se je glasilo: Idealno je 3, če je zidar, ki pripravlja estrih bolj površen, se izravnava s 5 mm lepila.
 
Pod tem smo morali upoštevati debelino hidroizolacije in tri centimetrsko plast toplotne izolacije. In ker je oče zelo pedanten, ko gre za detajle, ki se tičejo razlik v temperaturi in morebitnega rošenja, je M pred krojenjem izolacijskih plošč iz ekstrudiranega polistirena (z zaprtimi celicami), skrbno oblepil vse spoje cevi ogrevanja in same cevi toplotno izoliral. Oče je med tem namestil še cev centralnega sesalnega sistema. Vse skupaj smo prekrili s folijo in počakali na zidarja, ki bo izdelal estrih. Uporabnih fotografij o tej fazi žal nimam. Par posnetkov inštalacij narejenih z mobilnim telefonom tik pred prekritjem z naslednjo plastjo, ne šteje in so namenjeni samo za lastni arhiv, saj ne dosegajo niti najnižjih kriterijev za objavo. Glede na to, da je bil zidar najavljen naslednje jutro, je delo med petkovim dopustom, s potomkama pri babici, potekalo preveč intenzivno za foto odmore.
 
Lahko pa pokažem najboljši del: V prejšnjem tednu so iz kamnoseške delavnice dostavili kamnite plošče in prostor je sedaj takšen:
 
 
Polagalec je kamen položil odlično. Skrbno je izdelal zaključek vsake plošče ob steni. Zadovoljni smo tudi z rešitvijo stopničke. Manjše težave nam je povzročilo le rezanje in odstranjevanje odvečnega trajno elastičnega kita med kamnom in steno. Porabila sem nekaj ur in poškodbe na mestih, kjer je kit odtrgal zaključni sloj ometa, bodo zahtevale popravke.
 
Ampak kamen je pa krasen!

sreda, 19. september 2012

Tramovje v knjižnici

Zgodi se, da se kakšne teme povezane z obnovo dotaknem preveč površno ali jo celo spregledam. Zato sem zadovoljna, če nam sporočite kaj vas zanima. Včasih odgovor posredujem prek e-pošte, včasih pa vprašanje spodbudi idejo za novo objavo.
Današnja je odgovor na nedavno prejet mail bralca, ki je nanizal nekaj zanimivih vprašanj v zvezi s tramovi v knjižnici: "Kako vam je uspelo obdelati tramove… ste čistili, brusili slabe dele tramov ročno, strojno…??? Ste s čim premazali? Kako ste obdelali strop? Gips plošče?"


Kakšni so bili trami ob našem prvem obisku domačije je vidno na spodnjem posnetku.

Eden prejšnjih lastnikov jih je prebarval v belo. Ne vem kateri, niti ne vem čemu je bil prostor takrat namenjen. Vem le, da so takšni najbolje služili njegovim potrebam.
Zatem je enega naslednjih lastnikov ta belina motila in jo je s tramov, prek katerih je bil položen pod galerije, skušal odstraniti. Tako je najbolj ustrezalo njemu. Je pa odstranjevanje barve moralo predstavljati hud zalogaj, saj so ostanki, kljub nanešenemu temnemu premazu, trmasto sijali iz razpok.







Ko se je naš predhodnik, po spremembi lastništva, odselil in umaknil svoje premično imetje je prostor pokazal žalostno podobo. Zamazane stene, sledi zamakanja, oluščena barva na tramovih, plesen pod talnimi ivernimi ploščami in pluto ...





Sprva se tramov v prostoru sploh nismo dotikali. Šele po obnovi zunanjega dela strehe, toplotni izolaciji med strešnimi trami, namestitvi letev s katerimi se je dosegla izravnava in namestitvi lesocementnih plošč (heraklit) so prišli na vrsto vidni trami. In od te točke smo ravnali na enak način kot predhodniki: Želeli smo doseči izgled, ki bo najbolje služil nam.

Podrobnosti o sami sanaciji streh, o tem kakšne materiale smo uporabljali, folije, planete, korce, kje smo jih dobili,
s čim prekrili, kako smo reševali zračenje strehe bom razkrila v drugem zapisu.

























Priznati moram, da v tem primeru nismo imeli neke jasne vizije o končnem rezultatu. Bolj je šlo za to, da smo vedeli česa nočemo. Vse ostalo je bilo megleno, splošno ... v smislu, da želimo barvo tramov poenotiti, povsem odstraniti sledi prejšnjih nanosov in doseči naraven izgled lesa. Rešitve so se porajale spotoma, spontano. Ko smo videli do kje nas je pripeljala ena faza, smo pričeli razmišljati o naslednji. Čeprav mogoče izpade neorganizirano, včasih pri starih hišah delo poteka tudi na takšen način.

Oče je najprej poskrbel za odstranjevanje starih nanosov barve.
To je bilo doseženo s postopkom peskanja, ki ga je opravil izvajalec z ustrezno opremo.
Peskanje je pomenilo tako plus kot minus. Plus je bila temeljito odstranjena barva in razkrita plast živega lesa. Kar je bilo odlično. Minus pa je bil sam videz lesa.
Da se bo zaradi peskanja to zgodilo, nas je v telefonskem pogovoru opozorila že strokovnjakinja na ZVKDS. Po obdelavi je les deloval zmehčano, medlo in v precejšnjem neskladju z dimenzijsko robustnostjo.
Vendar smo z naslednjimi koraki, tramovju uspešno vrnili prvotno pristno grobost.
M je vsak tram posebej ščetkal. Opravilo je bilo zamudno, a vredno biti opravljeno. Rezultat je prepričljiv.

Foto: A. Kreže
Proces ščetkanja. Na stropu je vidna obloga iz lesocementnih plošč, ki so bile kasneje ometane.


Foto: A. Kreže






























Sledilo je temeljito razpraševanje (s sesalcem) in nanos zaščitnega premaza. Odločili smo se za firnež. Dva nanosa.




Bralčevemu pozornemu očesu tudi ni ušlo, da so v tramovih prisotne izletne luknjice lesnih črvov.
Kaj smo naredili glede tega?
Uporabi toksičnih sredstev nismo naklonjeni, zato sem iskala druge možnosti s katerimi bi jih lahko odpravili. Recimo vibracije nizkih frekvenc, elektromagnetno valovanje, zaplinjanje, segrevanje
na 80°C ...
Med spraševanjem pri ponudnikih – izvajalcih sem naletela na podobne odzive: Najprej so izrazili dvom, da bi glede na starost tramovja bili lesni škodljivci sploh še lahko prisotni.
Ob mojem spraševanju o rešitvah, ki jih ponujajo pa so postali zadržani, ko so izvedeli za dimenzije, dolžino in predvsem debelino tramov. Slednja je večinoma nad 25 celo 30 cm. Stroški uničevanja, z recimo elektromagnetnim valovanjem, bi tako postali nezaslišano visoki, pri čemer tudi ne bi bila dana garancija na opravljen poseg.

Zaenkrat prave rešitve še nimamo. Počasi zbiram informacije in znanje glede ostalih možnosti in občasno nejevoljno sledim letu katerega izmed hroščkov, ki zapusti svoje domovanje in pri oknu išče izhod v naravo.
In še pod črto: Zavedam se, da so črvi del naravnega kroga in s tega vidika koristni (celo dobrodošli), vendar do njih gojim podobna čustva kot do pajkov ali mravelj: Sobivanju znotraj istega gnezda nisem naklonjena. Nenazadnje tudi jaz ne rinem v mravljišče in pajkovim mrežam se tudi v širokem loku izogibam, če se le da.






torek, 18. september 2012

Sveti duhec

Poleti sta me v e-nabiralniku razveselili nepričakovani sporočili potomcev in sorodnikov nekdanjih lastnikov.
Družina je do objekta gojila podoben odnos, kot ga danes mi. Že pred leti so zaznali vrednost te arhitekture in poskrbeli, da se je vpisala v seznam zaščitenih.
V soboto so se za krajši čas oglasili na Potočevem in hišo napolnili s pozitivno energijo ter spontanostjo.


Posnetek domačije, ki ga v naši zbirki še nismo imeli.


Sveti duhec bo dobil posebno mesto v hiši. Odločam se med knjižnico in vhodnim prostorom ob kaminski kuhinji.





Odkrivanje drobtinic dediščine me navdušuje. Nekatere se prav dotaknejo duše.
Ta vikend sem se tako prvič srečala* z lesenim golobčkom, svetim duhcem, o obstoju katerega se mi do danes ni niti sanjalo.

Zaradi zgodbe, ki jo nosi, mi bo v veselje, da bo del našega doma:
Napisano je, da se je rokodelska spretnost ročnega rezljanja lesenih ptic v obliki golobčka, prenašala iz roda v rod. Obešen nad mizo v osrednjem bivalnem prostoru, je z nihanjem pozdravljal vstopajoče in hkrati domačim prinašal srečo in blagostanje.
V preteklosti naj bi ga izrezljali berači, v zahvalo gospodarju hiše, ki jim je nudil hrano in prenočišče.


* Zahvala gre zgoraj omenjenemu obisku.

torek, 21. avgust 2012

Štiri stene in strop

Kaj se zgodi, ko omet zakrije napeljavo ogrevanja, elektrike in vode?

Stara gospa se pomladi. Koža postane gladka in napeta.
Kazati začenja to, kar smo verjeli, da skriva pod masko razpadanja, vlage, oluščenih ometov, bršljana in gnilih tramov.
Gospa skriva v sebi igrivo očarljivost in umirjen šarm. Šarm, kakršen lahko dozori le skozi stoletja ...

Prva je bila na vrsti spalnica.


Omet podobo prostora izrazito spremeni in tega se prav otroško veselim. So pa zaradi mojega hitenja
s fotografiranjem stene še lisaste od vlage.































Sledila sta kuhinja in strop vmesnega prostora.












Najbolj dramatična razlika med prej in potem je v vhodnem prostoru poleg kaminske kuhinje.
Ko sem za tole objavo brskala po arhivu fotografij, sem naletela na spodnji že pozabljen posnetek. Še analogen. Osvetljen na film in pred leti poskeniran. Nastal je mimogrede, ko smo postali lastniki hiše:













Danes prostor kaže zelo drugačno podobo. Stene so suhe, opremljene s stenskim ogrevanjem, pod tlemi so napeljane drenažne cevi in vgrajena so nova okna.
Kaj bomo še spremenili? Oče pripravlja konstrukcijo za stopnišče pod katerim bo prostor za shranjevanje obuval, pri kamnoseku čakajo na prevoz plošče za tlak, polagalec je že bil na ogledu in dorekli smo potrebne podrobnosti.
Moj dolg je izris posnetih mer za okenske police, detajl vrat za omaro pod stopniščem in namen imam ščetkati nogo krušne peči, ki je prekrita s starimi plastmi beleža.

In še posnetek trenutnega stanja v prostoru. Mokre deske so posledica ometavanja.


sreda, 15. avgust 2012

Kako smo polagali keramične ploščice (in preživeli)

Preživeli zato, ker je šlo spet za povsem novo nalogo s kakršno se, vajeni klikanja z miško in strmenja v računalniški zaslon, še nismo spopadali. Znanje pridobljeno na spletu je bilo sicer korektno, a teorija je eno, praksa drugo.
Ob vsem tem je bilo prisotno še zavedanje, da je ene napake lažje popraviti, druge pa malo manj. Ni recimo problem spremeniti malce zavožen odtenek barve nanesene na steno, popravljati slabo položene keramične ploščice je pa ... druga zgodba.

Tako sem se prostora najprej lotila kar sama. Tam kjer se počutim suvereno: Na papirju s točnim posnetkom prostora. Oziroma natančneje, v računalniškem programu. Očetovo modrovanje prek telefona, ki je potekalo v smislu 'ma to je enostavno' mi ni bilo ravno v pomoč. In tako sem počasi mlela, zorele so odločitve in rešitve in o zaključkih sem obveščala M.

Napisala sem že, da je prostor, ki smo ga namenili pralnici s sušilnico, garderobi in shrambi ozek in dolg. Pri polaganju keramike je dodatno oteževalno okoliščino predstavljalo dejstvo, da se smer prostora na sredini zlomi. Stara hiša pač.
Zato je bila med prvimi sprejetimi, odločitev o smereh. Na voljo smo imeli tri možnosti: polaganje po diagonali, kot druga se nam je ponujala opcija, da določimo vodilni niz in isto smer nadaljujemo tudi po lomu stene in tretja možnost, da keramiko prilagodimo smerem prostora.



Pogosto ponavljam, da je Potočevo zgodba horizontal. V skladu s tem dojemanjem objekta smo diagonalno rešitev izločili kot prvo. Takoj zatem smo zavrgli možnost, da bi enotno smer obdržali tudi po spremembi smeri sten.
Preostala nam je rešitev, ki je največ obetala v smislu korektnosti do objekta, je pa pomenila največji izvedbeni zalogaj kar se natančnosti in znanja geometrije tiče.
(Kar bom pisala v nadaljevanju ne želim predstaviti dogmatsko, kot neko absolutno pravilo pri polaganju keramičnih ploščic. Zapisujem, kako smo se tega lotili mi, kakšen je bil proces, tako miselni, kot izvedbeni v prostoru. Profesionalci bodo ob tem morda zmajevali z glavo in amaterji menili, da smo po nepotrebnem komplicirali ...
Sami smo z rezultatom zadovoljni in hkrati bogatejši za eno izkušnjo.)

Najprej smo izločili trikotnik, ki je zahteval posebno pozornost.
Prostora A in B smo, v točki loma stene zamejili z linijo narisano pravokotno na steno. Pri tem nam je šlo na roke dejstvo, da se v točki, kjer se prostor zlomi na steni pojavi zob. Ena stena sega kake tri centimetre bolj v prostor. Ostal nam je trikotnik, ki ni pripadal niti prostoru A niti B. Tega smo prepolovili in s tem dobili linijo na kateri se bosta spojili obe smeri keramike.
Zatem smo trikotnik razširili, da smo dosegli primerno širino najožje ploščice tako ob trikotniku, kot tudi ob steni na koncu prostora (S).

Na koncu smo preverili še kako se ploščice izidejo po širini in na tla zarisali izhodiščno linijo. Izhajali smo iz sredine prostora, saj smo želeli, da so ploščice porezane ob obeh stenah. S tem načinom je sicer več dela, ampak ocenili smo, da bo vizualno deloval bolje kakor, če bi ob eni steni začeli s celo ploščico, ob drugi steni pa bi nam je ostalo samo par centimetrov.












Vsemu temu je sledilo prenašanje skiciranega v dejanski prostor.
Tam je bilo med prvimi nalogami rezanje robnega traku iz penjenega polietilena (dilatacijski stik med estrihom in steno), pometanje površine in zarisovanje ključnih linij na tla.
Sledilo je lepljenje ploščic.
Zatem pa še odstranjevanje ostankov lepila in fugiranje z izbrano barvo. Odločili smo se za odtenek, ki je zelo blizu barvi talne keramike, saj smo želeli, da tla delujejo kot enotna ploskev.
 






ponedeljek, 13. avgust 2012

Poletje in čas

Vsem tistim, ki na to stran klikate redno: Se opravičujem. Za dolg premor.

Ne nismo počitniški. Ne namakamo se v morski vodi, tudi nismo pobegnili v gorski hlad, se odmaknili v eksotične daljave ... Ravno obratno. Smo tukaj. Smo ure in ure za računalniškim zaslonom, smo delovni in razmišljajoči. Iščemo odgovore in sprejemamo odločitve.
Smo v fazi, ko moramo enega za drugim nizati odgovore o detajlih, o celoti, o konceptih. V fazi, ko je potrebno meriti (v nasprotju s šminko, je meter vedno v moji torbici), zapisovati, izrisovati, se pogovoriti, spremeniti in ponovno risati. Pa pridobiti neštete ponudbe, slediti akcijam, se pogajati za popuste, preračunavati, kupčkati in na koncu naročati. In zatem usklajevati dostave.
Tale naša stara dama zahteva celega človeka. Še raje dva ali tri ...

In poleg vseh analitično projektantsko arhitekturno oblikovalskih vlog, smo še malce kmetje. Kosimo travnate terase, grabimo seno, študiramo zeleno kvadratne knjige in pobiramo pridelke.

Ob vsem tem uživamo, ker sta hčeri, tavelika in tamala, spet nazaj z morja.
Čeprav je bilo med deset dnevnim premorom marsikaj organizacijsko lažje ... ta lahkotnost ne odtehta prvega objema tamlajše, ki se med solzami kar ni in ni nehal in je koalasta prižetost neskončno prijala, pa jutranjega crkljanja, ko obe, najprej tamala in kake četrt ure kasneje še tavelika, prilezeta v našo posteljo in se ugnezdita vsaka na svoji strani in dremajoč in čebljajoč uživamo bližino. Ali zvečer, ko se stuširani, v spalnih srajčkah, namestita na kavču in prebiramo že četrto knjigo o čarovniku.
Res paše.
Čeprav naše (zdajšnje) stanovanje poka po šivih, je v takih trenutkih ravno prav majhno.

Pograbljeno seno bo služilo za zastirko, zato je kopica v bližini vrta.