sreda, 15. avgust 2012

Kako smo polagali keramične ploščice (in preživeli)

Preživeli zato, ker je šlo spet za povsem novo nalogo s kakršno se, vajeni klikanja z miško in strmenja v računalniški zaslon, še nismo spopadali. Znanje pridobljeno na spletu je bilo sicer korektno, a teorija je eno, praksa drugo.
Ob vsem tem je bilo prisotno še zavedanje, da je ene napake lažje popraviti, druge pa malo manj. Ni recimo problem spremeniti malce zavožen odtenek barve nanesene na steno, popravljati slabo položene keramične ploščice je pa ... druga zgodba.

Tako sem se prostora najprej lotila kar sama. Tam kjer se počutim suvereno: Na papirju s točnim posnetkom prostora. Oziroma natančneje, v računalniškem programu. Očetovo modrovanje prek telefona, ki je potekalo v smislu 'ma to je enostavno' mi ni bilo ravno v pomoč. In tako sem počasi mlela, zorele so odločitve in rešitve in o zaključkih sem obveščala M.

Napisala sem že, da je prostor, ki smo ga namenili pralnici s sušilnico, garderobi in shrambi ozek in dolg. Pri polaganju keramike je dodatno oteževalno okoliščino predstavljalo dejstvo, da se smer prostora na sredini zlomi. Stara hiša pač.
Zato je bila med prvimi sprejetimi, odločitev o smereh. Na voljo smo imeli tri možnosti: polaganje po diagonali, kot druga se nam je ponujala opcija, da določimo vodilni niz in isto smer nadaljujemo tudi po lomu stene in tretja možnost, da keramiko prilagodimo smerem prostora.



Pogosto ponavljam, da je Potočevo zgodba horizontal. V skladu s tem dojemanjem objekta smo diagonalno rešitev izločili kot prvo. Takoj zatem smo zavrgli možnost, da bi enotno smer obdržali tudi po spremembi smeri sten.
Preostala nam je rešitev, ki je največ obetala v smislu korektnosti do objekta, je pa pomenila največji izvedbeni zalogaj kar se natančnosti in znanja geometrije tiče.
(Kar bom pisala v nadaljevanju ne želim predstaviti dogmatsko, kot neko absolutno pravilo pri polaganju keramičnih ploščic. Zapisujem, kako smo se tega lotili mi, kakšen je bil proces, tako miselni, kot izvedbeni v prostoru. Profesionalci bodo ob tem morda zmajevali z glavo in amaterji menili, da smo po nepotrebnem komplicirali ...
Sami smo z rezultatom zadovoljni in hkrati bogatejši za eno izkušnjo.)

Najprej smo izločili trikotnik, ki je zahteval posebno pozornost.
Prostora A in B smo, v točki loma stene zamejili z linijo narisano pravokotno na steno. Pri tem nam je šlo na roke dejstvo, da se v točki, kjer se prostor zlomi na steni pojavi zob. Ena stena sega kake tri centimetre bolj v prostor. Ostal nam je trikotnik, ki ni pripadal niti prostoru A niti B. Tega smo prepolovili in s tem dobili linijo na kateri se bosta spojili obe smeri keramike.
Zatem smo trikotnik razširili, da smo dosegli primerno širino najožje ploščice tako ob trikotniku, kot tudi ob steni na koncu prostora (S).

Na koncu smo preverili še kako se ploščice izidejo po širini in na tla zarisali izhodiščno linijo. Izhajali smo iz sredine prostora, saj smo želeli, da so ploščice porezane ob obeh stenah. S tem načinom je sicer več dela, ampak ocenili smo, da bo vizualno deloval bolje kakor, če bi ob eni steni začeli s celo ploščico, ob drugi steni pa bi nam je ostalo samo par centimetrov.












Vsemu temu je sledilo prenašanje skiciranega v dejanski prostor.
Tam je bilo med prvimi nalogami rezanje robnega traku iz penjenega polietilena (dilatacijski stik med estrihom in steno), pometanje površine in zarisovanje ključnih linij na tla.
Sledilo je lepljenje ploščic.
Zatem pa še odstranjevanje ostankov lepila in fugiranje z izbrano barvo. Odločili smo se za odtenek, ki je zelo blizu barvi talne keramike, saj smo želeli, da tla delujejo kot enotna ploskev.