torek, 18. september 2012

Sveti duhec

Poleti sta me v e-nabiralniku razveselili nepričakovani sporočili potomcev in sorodnikov nekdanjih lastnikov.
Družina je do objekta gojila podoben odnos, kot ga danes mi. Že pred leti so zaznali vrednost te arhitekture in poskrbeli, da se je vpisala v seznam zaščitenih.
V soboto so se za krajši čas oglasili na Potočevem in hišo napolnili s pozitivno energijo ter spontanostjo.


Posnetek domačije, ki ga v naši zbirki še nismo imeli.


Sveti duhec bo dobil posebno mesto v hiši. Odločam se med knjižnico in vhodnim prostorom ob kaminski kuhinji.





Odkrivanje drobtinic dediščine me navdušuje. Nekatere se prav dotaknejo duše.
Ta vikend sem se tako prvič srečala* z lesenim golobčkom, svetim duhcem, o obstoju katerega se mi do danes ni niti sanjalo.

Zaradi zgodbe, ki jo nosi, mi bo v veselje, da bo del našega doma:
Napisano je, da se je rokodelska spretnost ročnega rezljanja lesenih ptic v obliki golobčka, prenašala iz roda v rod. Obešen nad mizo v osrednjem bivalnem prostoru, je z nihanjem pozdravljal vstopajoče in hkrati domačim prinašal srečo in blagostanje.
V preteklosti naj bi ga izrezljali berači, v zahvalo gospodarju hiše, ki jim je nudil hrano in prenočišče.


* Zahvala gre zgoraj omenjenemu obisku.