sreda, 14. november 2012

Keramika v kuhinji

Najprej so potekali neskončni pogovori glede izbire materiala, ki bo nameščen na tleh.
Arhitekt in oče sta navijala za lesen pod. Z M pa nad lesom v kuhinji nisva navdušena.
En razlog je praktične narave. Zdajšnjo kuhinjo sva imela že dvakrat poplavljeno. Enkrat se je voda, AquaStop zaščiti navkljub, prelila iz pomivalnega stroja. Iz izkušnje: Ta zaščita je na začetku, pred strojem, če pa pride do napake v samem stroju ali na izlivni cevi, voda iz naprave najde pot. V našem primeru mimo tesnil na vratih. Druga poplava se je zgodila zaradi spregledanega razrahljanega tesnila odtoka v lijaku.
Glede na količino izlite vode sem prepričana, da bi les obe preizkušnji slabo prestal.

Drugi razlog pa je sam videz. Osebno prostor priprave hrane povezujem s toploto, kurjenjem, ognjem in les na tleh se mi ne ujame v to sliko. Vem, da je sicer moda danes drugačna (enak tlak vsepovsod), vem tudi, da je poenoten material z vidika minimalizma najenostavnejši odgovor in rešitev ... Ampak ... Ne sede mi. Skrajno poenostavljanje, minimalizem, ki sem ga navdušeno zagovarjala v študentskih letih mi je postal pust, hladen in brezoseben. Danes mi večji izziv predstavlja najti estetsko komunikacijo in skladnost med različnimi materiali in barvami. Pač moj pogled in dojemanje. In hvala bogu, z M razmišljava podobno.

Barvna skala prostora je bila dokončno sprejeta tik pred naročilom stenskih ploščic.


Tako je keramika postala prva izbira, iskanje ploščic, ki se bodo ujele s predvideno barvno skalo in obliko prostora pa nočna mora. Da sem trmasta punca sem dokazala s pregledovanjem nepredstavljive količine spletnih strani proizvajalcev keramike, katalogov in vzorcev v salonih ... Z zapravljenim porabljenim časom brez prave rešitve sem šla M pošteno na živce, čez vse meje sem prilagajala časovni plan in na koncu pristala pri izboru dveh linij enega proizvajalca.
Dveh linij, ne dveh ploščic.
Ob vsem pregledovanju se mi je namreč utrdilo prepričanje, da bi namestitev ploščic ene same velikosti prostor zbanalizirala. Začela sem risati množico možnih vzorcev polaganja. Temu pa je sledilo to, kar predstavlja najtežji del vsakega ustvarjalnega procesa: vrednotenje in selekcioniranje.

Tukaj bi se lahko ustavila s krajšim pojasnilom. Pri vsem skupaj gre za to, da imam v mislih neko predstavo, idejo, kakšno vzdušje naj izdajajo prostori. In to skušam uskladiti z barvno teorijo, osnovnimi formami posameznega prostora, razpoložljivim proračunom in ruralno domačnostjo, ki nam je eden ključnih ciljev. Ta je podkrepljen s težnjo, da prostori odražajo nas, naš način bivanja, naš okus, čeprav ob tem morda ne bodo videti, kot iz bleščeče revije o notranji opremi. Ampak v vsakega od njih je vloženega toliko dela, toliko skrbi, razmišljanja in časa, da si bodo že s tem zaslužili laskavi naziv Naš dom. In to je to. Hočemo prostore v katerih se bomo počutili doma. Prostore, ki bodo naši.

Zgornja barvna skala prenesena v prostor.


Talne ploščice so na tem posnetku še prekrite s tanko plastjo, ki je ostanek fugiranja.



Da dolgo zgodbo skrajšam.
Stenske ploščice sta prilepila M in njegov oče. Zapletlo pa se je pri fugirni masi. Obisk prodajaln je pokazal, da ni možno dobiti odtenka enakega ploščicam. Zato sem ga namešala. Izbrala sem prah istega proizvajalca. Odtehtani dve enoti rjave in eno enoto temno sive sem temeljito premešala in šele zatem dodala potrebno količino vode.

V zgornjem desnem delu fotografije je viden poskusen nanos fugirne mase pred dodajanjem sive.
Za moj okus mnogo preveč rdeče.

Namešan odtenek s katerim sem bila zadovoljna.






















Na tleh je lepljenje ploščic, zaradi kompleksnosti vzorca in stiske s časom, opravil profesionalec.


Pogled na celoten prostor.
Preden nam dostavijo pohištvo me čakajo še barvni popravki na delih stene, ki so zapackani s fugirno maso
in temeljito čiščenje ostankov fugiranja s tal.