sreda, 21. november 2012

Vrata na gank

Že v prejšnji objavi so na zadnji fotografiji ob steno prislonjena vrata o katerih bom danes pisala.

Gre za dvoja vrata, ki vodijo na gank. Za oboja smo na koncu ocenili, da jih ni smiselno obnavljati. Ena so bila povešena, oboja neustrezne višine in med sabo različnega videza.
Drugi razlog, ki je govoril v prid izdelavi novih, je bila želja po dodatnem viru svetlobe.

Z iskanjem rešitve nismo hiteli. Občasno smo se pogovorili o kateri izmed možnosti in pustili, da je vse skupaj zorelo več let.



Na zgornji skici je eno prvih razmišljanj. Zasteklitev celotne odprtine vrat. Izdelala naj bi se nekakšna balkonska vrata, pred njih pa bi na zunanji strani vgradili minimalno predelana obstoječa. Na ta način bi v primeru, ko bi bila zunanja stara vrata zaprta, ohranili nespremenjen videz fasade. Pri tej rešitvi smo naleteli na nekaj problemov: Če bi obstoječa vrata namestili takoj za novimi, bi morali njihovo velikost občutno zmanjšati. S tem bi korenito posegli v proporce. Iz tega pa se navadno ne rodi nič dobrega. Kot drugo bi tako nameščena vrata pomenila, da se zaradi širine zidu lahko odprejo samo do kota devetdeset stopinj, pri čemer bi odprta delno štrlela čez sam zid.
Kot nadaljevanje v začrtani smeri se je ponujala namestitev na zunanjo stran stene.
Vendar se je izkazalo, da vrata nameščena na tem mestu dramatično vplivajo na videz celote. V to smo se lahko povsem prepričali v mesecih, ko so se izdelovali notranji ometi. Tega pa nočemo. Da hiša ohrani isti karakter, na tem mestu preprosto potrebuje velike globoke vdrte odprtine. Negativni prostor, ki definira in poudari pozitivno ploskev fasade.

Vrata, ki so služila za izhodišče novim.

 
Tako smo od celotne zasteklitve stopili korak nazaj.

Intenzivno sem se poglobila v analiziranje starih vrat, primerov uspešnih prenov, kakor tudi manj uspešnih in selekcionirala likovno kvalitetne rešitve od nasprotnih.

Nova rešitev, ki je dozorela se je natančno opirala na obstoječa vrata. Napisala sem že, da videz obojih vrat ni bil enak. Za izhodišče sem izbrala ta, ki so kazala skladnejše proporce in bila z nakazano delitvijo v zgornjem segmentu le korak oddaljena od želene rešitve. Skrbno sem posnela mere okvirjev, debelino predelne letve v zgornji polovici, različne širine desk v funkciji polnila na spodnji polovici vrat, izvedbo podboja in mesto vgradnje.
Prilagoditev potrebam smo naredili le v zgornjem segmentu: Namesto lesa smo za polnilo predvideli steklo. Da pa bi celoten vtis postavili na skupni imenovalec z okni, smo se odločili stekleno površino razpoloviti še s horizontalno letvijo.
In prav temu na videz nepomembnemu koščku lesa smo namenili veliko pozornost. Namreč analiza obnovljenih objektov mi je pokazala, da se prav na tem mestu pogosto pokaže nespretnost, saj mizarji pogosto izdelajo horizontalno in vertikalno letev enake debeline. Pogosto je ta celo optično pretanka.
Tako smo se z mizarjem dogovorili, da vertikalno letev ohrani enako široko, kot pri starih vratih, horizontalne pa malenkost stanjša. Zahvaljujoč se njegovemu poznavanju stavbnega pohištva starih stavb je našel razmerje, ki na končnem izdelku deluje povsem prepričljivo.



 
Na zgornjih posnetkih so vrata še v mizarski delavnici, spodaj pa že vgrajena. Trenutno odtenek še ni pravi, ker moram nanesti še dva nanosa barve. S tem prvim sva z očetom pohitela preden jih je mizar na licu mesta dokončno sestavil.